Biti mama je najlepša vloga – a tudi ena tistih, ki nas zlahka potegne v neprestano (raz)dajanje.
Od trenutka, ko otrok odpre oči, do zadnjega “mami, še en kozarec vode, prosim” zvečer, si v pogonu. Ves čas razmišljaš, skrbiš, organiziraš, daješ. In kje si v vsem tem ti?
Velikokrat se pozabimo. In potem pridejo trenutki, ko telo reče: dovolj. Ko srce zateži s tistim tihim občutkom praznine. Ko ne veš več, kaj te sploh razveseli, razen mogoče mir v kopalnici za dve minuti. Pa tudi ta ni zagotovljen.
Zato ta zapis. Ne kot še en “seznam stvari, ki jih moraš narediti”, ampak kot nežen opomnik, da si tukaj tudi ti. In da imaš pravico do časa zase – ne kljub otrokom, ampak ravno zaradi njih.
Začni dan sama s sabo
Čeprav so jutra pogosto kaotična, tiho čaka trenutek, ko še ni vsega hrupa. Morda vstaneš par minut prej, ali pa si ta čas najdeš, ko otrok še spi. Namesto da zagrabiš telefon ali hitiš kuhat, poskusi sedeti v tišini. Spij tisto prvo kavo počasi, opazuj jutranjo svetlobo, morda zapri oči in samo dihaj. Vzemi si tistih nekaj minut, ki ti sporočajo: tudi jaz sem pomembna.
Hodi – zase
Vsi vemo, da je sprehod koristen. A za mamo, ki ima dan razdeljen na ure hranjenja, uspavanja in službenih obveznosti, je ta “pojdi malo ven” pogosto bolj frustracija kot rešitev. Pa vendar – ko si le uspeš vzeti tistih 20 minut in greš sama ven, se nekaj premakne. Vsak korak ti lahko pomaga odložiti del bremena – napetost v ramenih, neizgovorjene skrbi, misli, ki so ti še malo prej vrtele film v glavi. Na koncu se vrneš drugačna, bolj prizemljena in pomirjena.
Ujemi drobne trenutke
Nikoli ne bo vse popolno. Ne boš imela vedno ure miru z meditacijsko glasbo in prižgano svečko. A boš imela trenutek med kuhanjem, ko zaslišiš najljubšo pesem in se ti zasvetijo oči. Ali pet minut tišine, ko otrok zadrema. Takrat si ne očitaj, da “bi morala” pospraviti ali odgovoriti na e-pošto. Takrat samo bodi. Glej skozi okno. Spij čaj. Zapri oči. Tvoje telo ve, kaj potrebuje – samo prisluhni mu.
Meja ni krutost – je nega
Ko rečeš “ne”, se ne postavljaš pred drugim – ampak zase. In ravno to te naredi bolj varno, bolj stabilno, bolj nežno mamo. Lahko rečeš, da zdajle ne moreš. Lahko zapreš vrata kopalnice za deset minut in poveš, da je to tvoj čas. Ni egoizem – je učenje otrok, da imajo tudi drugi ljudje meje. S tem jih učiš spoštovanja in nežnosti do sebe in drugih. In to je ena najlepših lekcij.
Ustvari si svoj mali svet
V vsakem domu se lahko najde kotiček, ki pripada tebi. Ni nujno fizičen. Lahko je občutek, ki ga začutiš, ko vzameš v roke knjigo. Lahko je zvezek, kamor pišeš misli. Lahko je le en stol, kamor sedeš ob koncu dneva in za par minut odložiš vse. Ni pomembno, kako zgleda – pomembno je, da obstaja. In da si dovoliš, da vanj vstopiš brez krivde.
Veselje kot del vsakdana
Včasih je treba vprašati – kaj me sploh še razveseli? Po vsem tem dajanju, skrbi, organiziranju … kaj je tisto, kar je moje? Ko to najdeš, naj bo del dneva, ne le redka nagrada. Morda je to petnajst minut ob knjigi. Morda domača limonada. Morda večerna serija, ki jo gledaš zavita v odejo. Veselje ni nekaj površinskega – je gorivo. In tudi ti ga potrebuješ vsak dan, ne le ob posebnih praznikih.
Govori s seboj, kot da bi govorila svoji hčerki
Najti notranji glas, ki je nežen, je ena najmočnejših oblik skrbi zase. Mame smo pogosto do sebe najstrožje. A poskusi naslednjič, ko gre kaj narobe, ko te preplavi krivda ali dvom, govoriti sebi tako, kot bi govorila svoji hčerki. Povedala bi ji, da dela po svojih najboljših močeh. Da je čudovita. Da ima pravico do utrujenosti. Da je dovolj. Tudi ti si zaslužiš te besede. Danes. Zdaj.
