Kdaj si nazadnje res slišala svoj notranji glas – tisti tihi občutek, ki brez razlage ve, kaj je prav?
V stresnih obdobjih ta glas pogosto utihne.
Telo se takrat osredotoči na preživetje, ne na zaznavanje, zato subtilni signali intuicije nimajo prostora. Ženske smo na takšne pritiske še posebej občutljive, hiter tempo življenja pa notranji glas hitro preglasi. A z nekaj zavestne pozornosti se lahko stik z intuicijo postopoma povrne.
Ko telo preklopi v način preživetja
Ko smo pod stresom, telo preklopi v t. i. način boja ali bega. Gre za starodavni mehanizem preživetja, ki je človeštvu omogočil obstanek. V takšnem stanju se sproščajo stresni hormoni, srčni utrip se pospeši, dihanje postane plitvejše, pozornost pa se zoži. Telo se osredotoči na to, kar je nujno za preživetje tukaj in zdaj.
V tem načinu ni prostora za tihe signale, za občutke, ki niso nujni. Intuicija pa deluje prav na tej ravni. Je počasna, subtilna in telesna. Ne kriči. Ko smo kronično v stresu, je ne slišimo, ker živčni sistem nima kapacitete za zaznavanje česar koli, kar ni neposredna grožnja ali naloga.
Zakaj ženske občutijo stres drugače
Žensko telo deluje v ciklih, je občutljivo in izjemno odzivno na notranje in zunanje spremembe. Hormonska nihanja vplivajo na čustveno zaznavanje, občutek varnosti in stopnjo notranje odprtosti. Ko se stres kopiči, se ta občutljivost pogosto obrne proti nam – namesto jasnosti pride preobremenjenost, namesto intuicije utrujenost.
Poleg bioloških dejavnikov je tu še družbeni pritisk. Mnoge ženske so navajene delovati, skrbeti, prilagajati se in “držati vse skupaj”, tudi ko jim je težko. Telo je morda že dolgo na robu svojih zmožnosti, um pa nadaljuje, kot da je to normalno stanje. Intuicija pa v takšnem okolju ne more biti v ospredju. Potrebuje prostor, ne nenehnih zahtev.
Kako stres utiša naš notranji glas
Ko je stres stalni spremljevalec, se to pogosto pokaže zelo konkretno. Začnemo dvomiti vase tudi pri preprostih odločitvah. Preveč analiziramo, tehtamo, preverjamo mnenja drugih. Težje zaznamo telesne signale, kot so utrujenost, lakota ali nelagodje v odnosih. Pogosto se odločamo iz strahu – strahu pred napako, izgubo ali razočaranjem – namesto iz občutka notranje poravnave.
Veliko žensk v tem stanju reče, da “ničesar več ne čutijo”, ali pa da jih vodijo le še skrbi. To ne pomeni, da intuicije ni več. Pomeni, da je preglasena z notranjim alarmom, ki nikoli ne ugasne.
Intuicija ali anksioznost?
Ena najpogostejših zmešnjav je zamenjava intuicije z anksioznostjo. Obe se lahko pojavita kot notranji glas, a imata povsem drugačen značaj. Anksioznost je nujna, glasna in pogosto katastrofična. Govori v stavkih, ki se začnejo z “kaj pa če”. Intuicija pa je tiha. Ne priganja. Pojavi se kot jasen občutek, ki ni nujno prijeten, je pa miren.
Ko smo pod stresom, anksioznost vstopi v ospredje, intuicija pa se umakne v ozadje. Zato je tako pomembno, da se najprej vprašamo, v kakšnem stanju smo, preden skušamo “poslušati svoj notranji glas”.
Kako ustvariti pogoje, da se intuicija vrne
Intuicije ni treba popravljati ali trenirati z naporom. Potrebno ji je ustvariti pogoje, v katerih se lahko spet oglasi. To se začne z umirjanjem živčnega sistema. Že kratek trenutek zavestnega dihanja, upočasnitev tempa ali zmanjšanje zunanjih dražljajev lahko naredi veliko razliko.
Pomemben je tudi stik s telesom – vprašanje “kako se počutim” namesto “kaj bi morala”. Ko se počasi vrača občutek notranje varnosti, se vrne tudi intuitivno zaznavanje.
