Veliko ljudi ima v sebi notranji glas, ki komentira, ocenjuje in pogosto zahteva več, bolje, drugače.

 

V določenih trenutkih zna biti uporaben – usmerja, opozarja ali spodbuja k premisleku. A ko ta glas postane stalen spremljevalec, ki namesto podpore prinaša pritisk, se hitro spremeni v notranjega kritika: glas, ki ne pomaga rasti, temveč spodkopava našo samopodobo.

 

Notranji kritik

 

Kako prepoznati notranjega kritika?

 

Notranji kritik se redko predstavi neposredno. Bolj pogosto je to misel, ki se pojavi brez povabila: Nisi bila dovolj jasna. Zakaj si to rekla? Zopet si vse pokvarila. Kdo te sploh jemlje resno? Lahko je tih, skoraj neopazen, a stalen. Pogosto se prikrade po situacijah, v katerih smo bili izpostavljeni, ranljivi ali preprosto človeški.

Gre za del miselnega vzorca, ki temelji na primerjanju, perfekcionizmu ali ponotranjenih sporočilih iz preteklosti – včasih iz otroštva, včasih iz okolja, ki velikokrat meri vrednost človeka po uspehu, učinkovitosti in brezhibnosti.

 

Notranji kritik

 

Zakaj mu tako pogosto verjamemo?

 

Notranji kritik se pogosto izraža v jeziku, ki zveni kot “resnica” – brez emocij, brez sočutja. Je hladno racionalen, a izkrivljen. Kar ga dela prepričljivega, je njegova domnevna “realističnost”. Redko kriči. Bolj pogosto je tisti glas, ki nas v tišini oddalji od poguma, od spontanosti, od tistega, kar bi radi poskusili.

Verjamemo mu zato, ker se zdi, da nas varuje. Da nas ščiti pred zavrnitvijo, pred napakami, pred izpostavljenostjo. A cena za to “zaščito” je pogosto previsoka: tesnoba, občutek neustreznosti, nenehno samoocenjevanje in primerjanje z drugimi.

 

Notranji kritik

 

Kako ustvariti distanco?

 

Prvi korak ni utišati notranjega kritika, temveč ga prepoznati kot enega od glasov – in ne kot edinega, še manj kot objektivnega sodnika. Uporabno je, če znamo prepoznati njegov ton: je strog, sarkastičen, obtožujoč? Se pojavi v specifičnih situacijah?

Ko ga prepoznamo, lahko ustvarimo distanco: »Aha, to je moj kritik. Zdaj si vklopljen.« Že to omogoča, da ne vstopimo avtomatsko v njegovo pripoved.

Kasneje lahko vadimo tudi odgovarjanje – ne z bojem, temveč s sočutjem: Razumem, da si me hotel zaščititi. A zdaj to ne potrebujem. Ali pa preprosto: To ni glas, ki mi v tem trenutku koristi.

Ko notranji kritik izgubi moč, se ne pojavi praznina. Pojavi se prostor. V njem se lahko oglasi drugi notranji glas – bolj umirjen, bolj stvaren, manj reaktiven. Ta ne zanika težav, a ponuja prostor za učenje, ne za kaznovanje.

To je tudi prostor, kjer lahko rastemo. Ne zato, ker bi nas nekdo potiskal naprej, ampak zato, ker v sebi najdemo nekaj, kar nas usmerja z več zavedanja in manj strahu.