Kincugi (v japonščini “kintsugi”) lahko prevedemo kot “združevanje z zlatom” (kin je “zlato”, tsugi pa “združiti”).

 

To je starodavna japonska tehnika popravljanja, ki uporablja urushi (japonski lak), poprašen z zlatom v prahu, za obnovo razbitih keramičnih in porcelanskih posod.

 

Namesto da prikrije zlome, jih kincugi poudari z zlatom, da pove in dodatno poudari zgodbo predmeta. Predmeti, ki so bili restavrirani s to tehniko, pogosto veljajo za še dragocenejše, kot so bili prej.

Obstaja več načinov restavriranja keramike in porcelana z uporabo urushi: na primer, srebrni prah se lahko uporablja kot zaključek (gintsugi) namesto zlata; popravilo se lahko izvede samo z uporabo urushi brez kovinskega prahu (urushitsugi); manjkajoče delce pa lahko nadomestimo s koščki različne keramike (yobitsugi) ali celo s kosi lesa (mokuhen).

 

Od kod izvira kincugi?

 

Natančen izvor kincugija ni znan, vendar zgodovinarji datirajo začetek prakse v obdobje Muromachi (1336–1573 n. št.). Zdi se, da je bila tehnika popravljanja v 16. stoletju že v splošni uporabi. Njegovo priljubljenost povezujejo z japonsko tradicijo čajnega obreda, ki je v istem času cvetela. Keramika, ki se uporablja pri čajnih ceremonijah, zlasti čajna skleda – chawan – je cenjen predmet in je bila pogosto popravljena s tehniko kincugi.

 

Kincugi

 

Wabi-sabi

 

Kincugi je tesno povezan s filozofskimi in estetskimi koncepti zen budizma. Praksa popravljanja polomljenih predmetov in priznavanja njihove zgodovine, namesto da bi jih zgolj zavrgli, sovpada z budističnim načelom, da vse obravnavamo s spoštovanjem in skrbjo. Z estetskega vidika je kincugi odličen primer koncepta wabi-sabi, ki prav tako izhaja iz načel zen budizma in slavi elemente nepopolnosti, preprostosti in minljivosti. Izraz je sestavljen iz dveh različnih idej: “wabi” in “sabi”. “Wabi” se nanaša na preprosto življenje, ki je v sozvočju z naravo, “sabi” pa se nanaša na estetske lastnosti in videnje vrednosti v predmetih, katerih nepopolnost lahko navdihne kontemplacijo.

Ta filozofija presega zgolj fizično popravilo predmetov in se prenaša na osebno raven. Kincugi nas uči sprejeti lastne napake in izzive, s katerimi se srečujemo v življenju. Spodbuja nas, da vidimo lepoto v svojih brazgotinah in razumemo, da naše izkušnje, tako dobre kot slabe, oblikujejo to, kar smo.