Mnogo naših misli, odzivov in vedenj v odrasli dobi ima korenine v obdobju, ko smo bili še otroci – ko smo se prvič učili, kaj pomeni biti slišan, ljubljen, sprejet ali zavrnjen.
V psihologiji temu delu naše osebnosti pogosto pravimo notranji otrok. Gre za skupek občutkov, izkušenj in prepričanj, ki smo jih oblikovali v zgodnjem otroštvu – in ki nas pogosto vodijo še dolgo potem, ko smo odrasli.
Čeprav je naš odrasli »jaz« racionalen, odgovoren in zrel, se lahko v določenih trenutkih – zlasti v itimnih odnosih – iz ozadja oglasi otrok, ki ni bil slišan, ki se je bal zapuščenosti ali ki se je moral prehitro prilagoditi. In takrat začnemo delovati iz ran, ne iz zavesti.
Kdo je naš notranji otrok?
Notranji otrok je čustveni del naše osebnosti, ki odraža vse, kar smo kot otroci doživeli – tako pozitivno kot negativno. To je tisti del nas, ki si želi brezpogojne ljubezni, varnosti, igre, spontanosti, a je morda bil v preteklosti zanemarjen, preslišan ali kaznovan.
Če kot otroci nismo imeli prostora za čustveno izražanje, smo morali razviti obrambne mehanizme – pretirano prilagajanje, umik vase, stalno ugajanje ali potrebo po nadzoru. Ti vzorci se kasneje nezavedno ponavljajo v partnerskih, prijateljskih in celo službenih odnosih.
Kako se notranji otrok izraža v odraslih odnosih?
Prisotnost notranjega otroka se pogosto kaže v tem, kako čustveno doživljamo in oblikujemo svoje odnose. Ena najpogostejših oblik je pretirana občutljivost na zavrnitev – situacije, ki so na videz nepomembne, lahko doživimo kot globoko osebne napade. Če nas nekdo spregleda, pozabi odgovoriti ali poda kritiko, se v nas prebudi stara bolečina, ki ni vezana na sedanjost, temveč na pretekle izkušnje.
Pogosto nas spremlja tudi močan strah pred zapuščanjem. Ostajamo v odnosih, ki nam ne služijo več ali so celo škodljivi, ker notranji otrok verjame, da je bolje potrpeti, kot ostati sam. Ob tem se pojavi še potreba po potrditvi – brez zunanje pohvale, priznanja ali ljubezni težko začutimo lastno vrednost. V takšnih trenutkih postanemo odvisni od odzivov drugih, ker smo nekoč morali svojo vrednost dokazovati, ne pa je imeti za samoumevno.
Nekateri skušajo ohraniti občutek varnosti tako, da nadzorujejo – partnerja, situacije ali sebe. Če smo kot otroci doživljali nepredvidljivo okolje, nas danes pomirja občutek, da imamo stvari pod nadzorom, tudi če je to iluzija. In nenazadnje, veliko odraslih z močnim notranjim otrokom se izogiba konfliktom. Če smo se v otroštvu naučili, da izražanje jeze pomeni tveganje za izgubo ljubezni ali varnosti, bomo v odraslosti raje molčali, kot da bi tvegali spor.
Ti odzivi so globoko človeški – in prav prepoznavanje njihovega izvora je prvi korak k bolj zrelim, pristnim odnosom, kjer lahko varno izrazimo sebe, ne da bi nas vodil strah iz preteklosti.
Zakaj je razumevanje notranjega otroka ključno?
Ko prepoznamo, da naša čustvena reakcija ni vedno posledica sedanje situacije, temveč odmev nečesa starejšega, pridobimo moč nad svojim življnejem. Namesto da impulzivno reagiramo, se lahko vprašamo: Kdo v meni se oglaša? Odrasla jaz – ali moj ranjeni notranji otrok?
Kako navezati stik s svojim notranjim otrokom?
Z opazovanjem svojih čustvenih odzivov
Kadar nas nekaj močno razburi ali prizadene – več kot bi situacija »zahtevala« – je to pogosto klic notranjega otroka.
S postavljanjem pravih vprašanj
– Kaj sem si kot otrok najbolj želel_a, pa tega nisem dobil_a?
– Katere potrebe sem moral_a potlačiti, da sem bil_a sprejet_a?
Z nežnostjo, ne z obsodbo
Namesto da se obsojamo za “pretirane reakcije”, si lahko rečemo: “Zdaj vem, zakaj čutim to, kar čutim.”
Z ustvarjanjem varnega notranjega prostora
Lahko si v mislih predstavljamo, da objamemo svojo mlajšo različico – ji rečemo, da je varna, ljubljena in dovolj dobra, tudi če tega nekoč ni čutila.