Prvi tedni po porodu so za večino žensk polni intenzivnih telesnih in čustvenih sprememb.
Poleg fizičnega okrevanja in skrbi za novorojenčka se številne mamice srečajo tudi z nepričakovanimi notranjimi nihanji. Eden najpogostejših pojavov v tem času je t. i. baby blues – kratkotrajno čustveno neravnovesje, ki je povsem običajno in prehodno.
Kaj je “baby blues”?
“Baby blues” oz. poporodna otožnost je čustvena stiska, ki se pojavi pri do 80 odstotkih žensk nekje v prvem tednu po porodu. Najpogosteje nastopi med drugim in petim dnem po rojstvu ter običajno izzveni v desetih do štirinajstih dneh brez potrebe po medicinskem zdravljenju.
Za pojav so značilne izrazite hormonske spremembe po porodu, predvsem nihanje estrogena in progesterona. Temu se pridružujejo telesna izčrpanost, kronično pomanjkanje spanja, psihični pritisk nove vloge matere in pogosto tudi občutek osamljenosti ali socialne izolacije.
Kako se kaže?
Ženske, ki doživijo poporodno otožnost, pogosto občutijo nenadne izbruhe joka, tudi brez jasnega razloga. Spremljajo jih razdražljivost, tesnoba, notranji nemir in hitro nihanje razpoloženja. Prisoten je lahko občutek preobremenjenosti, nezadostnosti ali celo krivde, da ne zmorejo “uživati” v materinstvu tako, kot se od njih pričakuje. Pogosta je tudi nespečnost – celo takrat, ko otrok spi.
Čeprav so ti simptomi lahko neprijetni, običajno ne vplivajo na materino sposobnost skrbi za otroka. V večini primerov zadostuje podpora partnerja, bližnjih in patronažne službe. Pogovor in čas pogosto prineseta veliko olajšanje.
Kdaj gre lahko za nekaj več?
Če simptomi ne izzvenijo po dveh tednih ali se začnejo stopnjevati, lahko to kaže na resnejšo obliko duševne stiske, kot je poporodna depresija. Posebno pozornost je treba nameniti stanjem, kjer mama izgublja zanimanje za otroka ali okolico, se počuti odtujeno, izčrpano, prazno ali začne doživljati občutke brezupa. Pojav temnih misli ali samopoškodovalnih nagnjenj je vedno znak, da je treba poiskati strokovno pomoč.
Poporodna depresija prizadene približno eno od sedmih žensk. Pogosto ostane nediagnosticirana, ker mamice občutijo sram ali strah pred stigmo. Pomembno je poudariti, da iskanje pomoči ni znak šibkosti, temveč izraz odgovornosti do sebe in otroka.
Kaj lahko pomaga?
Morda ti bo najprej pomagalo že to, da veš: nisi edina. To, kar doživljaš, je pogost in začasen pojav, ki ga izkusi veliko mamic. Nič ni narobe s tabo – samo veliko se dogaja v tvojem telesu in glavi hkrati.
Pomaga, če se lahko o tem iskreno pogovoriš – s partnerjem, prijateljico, mamo, patronažno sestro. Pomembno je, da najdeš nekoga, ki te posluša brez sodb in brez hitrih rešitev. Včasih zadostuje že to, da ti nekdo pove: “To, kar čutiš, je normalno.”
Če lahko, si vzemi trenutke zase. Tudi če je to le deset minut tišine ali kratek dremež, so ti odmori dragoceni. Vem, da si veliko zahtevaš od sebe – ampak tudi ti potrebuješ nežnost, ne le dojenček.
In prav v tem je ključ: ko razumeš, da ti ni treba vsega prestati sama, postane lažje zadihati.