Ko postanemo mame, se z nami nehote prebudi tudi zgodba našega otroštva.
Materinstvo je močan prehod, ki pretrese naš živčni sistem, stare čustvene vzorce in podzavestne spomine. Takrat se lahko ponovno aktivirajo izkušnje zgodnjih navezanosti – ko odnos z otrokom nenamerno prikliče občutke, ki so nekoč nastali v našem odnosu s starši.
Ko materinstvo prebudi nezavedno
Ko otrok joka, kriči ali nas potrebuje bolj, kot zmoremo v nekem trenutki dati, se lahko v nas nekaj premakne. Prebudi se naš notranji otrok – izraz, ki ga uporabljamo za tisti del naše osebnosti, v katerem so shranjene zgodnje čustvene izkušnje.
Takrat materinstvo ni več le odnos z otrokom – postane tudi dialog z našo preteklostjo. Včasih nas otrok s svojo iskrenostjo spomni, kje smo bile same nekoč ranjene, kje nismo bile slišane, kje smo morale prehitro odrasti.
Te rane se pokažejo nežno, a vztrajno. Kot tiha napetost v telesu, kot pretirana želja po nadzoru ali kot občutek krivde, če nismo popolne. Ti odzivi niso znak, da delamo kaj narobe, temveč sporočilo, da se naš živčni sistem odziva na nepredelane izkušnje iz preteklosti. Ko se znajdemo v stresu, se pogosto sprožijo isti vzorci, s katerimi smo v otroštvu naučile preživeti.

Moč prisotnosti
Zavestno materinstvo ne pomeni, da vedno reagiramo prav. Pomeni, da se znamo ustaviti in se vprašati: “Kaj se pravzaprav dogaja v meni?”
Ko občutimo jezo, se morda v resnici prebudi del nas, ki nikoli ni smel izraziti svojih potreb. Ko občutimo krivdo, morda spregovori del, ki se je naučil, da mora biti popoln, da bi bil ljubljen. In ko občutimo nemoč, se lahko prebudi tisti del nas, ki ni imel priložnosti, da bi bil nebogljen – in je moral takrat sam zdržati marsikaj, kar je bilo pretežko.
Zdravljenje se začne takrat, ko teh občutkov ne potisnemo stran, temveč jih začutimo z nežnostjo. Ko si dovolimo, da so del nas – ne sovražnik, temveč del poti, ki nas vrača k sebi.
Nežnost do sebe kot pot
Ni treba, da vemo, kako “razrešiti” vse svoje rane. Včasih je dovolj že, da jih prepoznamo in jim dovolimo dihati.
Zdravljenje včasih pomeni, da si priznamo utrujenost in se za trenutek umaknemo. Drugič pomeni, da prosimo za pomoč, čeprav smo navajene biti močne. Pogosto pa pomeni le to, da si rečemo: “V redu je. Delam, kar znam, z vso ljubeznijo, ki jo premorem.”
Ko se odpremo sebi, se zmehča tudi naš odnos do otroka. Ne zato, ker bi se mi spremenile čez noč, temveč zato, ker neha iz nas govoriti rana – začne govoriti ljubezen.

Dvojno rojstvo
Vsaka mama se rodi dvakrat: prvič, ko rodi otroka, in drugič, ko rodi sebe kot žensko, ki se zna ljubiti.
Z vidika osebnostne rasti je materinstvo ena najmočnejših priložnosti za notranje zdravljenje. Ko se naučimo prepoznati in pomiriti svoje stare čustvene vzorce, se v naši družinski dinamiki nekaj premakne – več je mehkobe, manj preživetvenih odzivov. V tem prostoru se rodi nova povezanost – tako z otroki kot s sabo.
Morda prav zato otroci v naše življenje prihajajo s takšno nežno močjo: da nas spomnijo, da ljubezen ni popolnost, temveč prisotnost.





