V zadnjih desetletjih je sodobna psihologija začela priznavati nekaj, kar tradicionalne kulture vedo že dolgo: telo je neposredno vpleteno v doživljanje in predelavo psihološke travme.
Telo ni ločeno od uma – nosi spomine, napetosti in vzorce odzivov, ki so pogosto nezavedni, a zelo resnični.
Belgijski psihiater in avtor knjige Telo si vse zapomni, dr. Bessel van der Kolk, poudarja, da travmatične izkušnje ostajajo “zapisane” v nevrobiologiji in telesni strukturi posameznika, tudi če jih ne moremo ubesediti.
Kaj sploh je travma?
Travma ni nujno zgolj dogodek, temveč je bolj odziv telesa in živčnega sistema na izkušnjo, ki je bila preplavljajoča in ni imela možnosti za predelavo.
Psihološka travma nastane takrat, ko se znajdemo v situaciji, ki je:
- preintenzivna, prehitra ali predolga, da bi jo naše telo in psiha lahko varno predelala,
- dogaja v odsotnosti varnosti ali čustvene opore druge osebe,
- in zahteva, da za preživetje odklopimo stik s svojim telesom ali čustvi.
V takšnih trenutkih telo sproži obrambne mehanizme, kot so boj, beg, zamrznitev ali podreditev, kar lahko pusti trajne vzorce v živčnem sistemu – tudi dolgo potem, ko je dejanska nevarnost že mimo.
Travmo pogosto povezujemo z očitnimi dogodki (nesreče, zlorabe, izgube), a pogosto spregledane so t. i. razvojne travme, kot so:
- dolgotrajna čustvena zanemarjenost,
- pomanjkanje odzivnosti staršev,
- nesprejemanje ali zatiranje čustev v otroštvu.
Kako se travma izraža v telesu?
Nevrofiziološki odzivi na travmo se pogosto kažejo tudi dolgo po tem, ko nevarnost mine. To je posledica aktivacije simpatičnega živčnega sistema (boj-beg) ali dorzalne veje vagusnega živca (zamrznitev, otopelost).
Pogosti telesni znaki so:
- kronična mišična napetost (ramena, vrat, čeljust, medenično dno),
- težave s prebavo ali spanjem,
- nepričakovani telesni odzivi na nenevarne dražljaje (hiperbudnost),
- odrezanost od občutkov (disociacija),
- težave z zaupanjem v telo – “ne počutim se varno v sebi”.
Zakaj samo pogovor ni vedno dovolj
Pogovorna terapija je lahko zelo dragocena, a travma pogosto prebiva globlje kot besede. Izkušnja preplavljenosti se shrani v živčnem sistemu, mišicah, dihu – in ne vedno v spominu, ki bi ga lahko ubesedili.
Travmatični odzivi se pogosto “zapišejo” v limbični sistem in možgansko deblo – predele možganov, ki niso neposredno dostopni skozi logiko in razum. Zato besede pogosto ne dosežejo tistih delov nas, ki nosijo največ bolečine.
Tu vstopijo telesno usmerjeni terapevtski pristopi, kot so Somatic Experiencing, Sensorimotorna psihoterapija ali TRE, ki k okrevanju pristopajo prek telesne prisotnosti, dihanja in nežnega gibanja.
Nežnost kot temelj okrevanja
Travma se ne zaceli s silo. Ključno je ustvariti občutek varnosti v sedanjem trenutku, da se telo lahko začne sproščati.
Pomagajo lahko preproste, a učinkovite prakse:
- upočasnjeno dihanje, z dolgim izdihom,
- zaznavanje telesa brez sodbe (kje čutim napetost? kje sproščenost?),
- nežno gibanje (počasna hoja, somatska joga, samomasaža),
- orientacija v prostoru – zaznavanje, da “zdaj je drugače kot takrat”.
- cilj ni popoln mir, temveč mehka prisotnost, ki dopušča občutke in jim ne nasprotuje.
Varen odnos kot ključ
Ker se travma pogosto zgodi v odnosu, je varen terapevtski odnos pogosto tudi prostor, kjer se začne celjenje. Občutek, da nas nekdo vidi, sliši in sprejema – brez sodbe – omogoča živčnemu sistemu, da počasi začne spuščati obrambo.
Pomembno je, da si izberemo strokovnjaka, ob katerem se postopoma začne vračati občutek notranje varnosti.