Medtem ko družbena omrežja utrjujejo idejo, da je življenje najbolj pristno in polno takrat, ko ga delimo, se vse več ljudi zavestno umika iz tega ritma.

V ospredje prihaja koncept JOMO – »Joy of Missing Out«, veselje, da nekaj izpustimo.

Namesto občutka, da bi morali biti povsod in prisotni v vsem, JOMO spodbuja nekaj drugega: mir, osredotočenost in izbiro, ki izhaja iz sebe.

Kaj pomeni JOMO?

V nasprotju s FOMO (ang. “Fear of Missing Out”), ki temelji na strahu, da bi kaj zamudili, JOMO (ang. “Joy of Missing Out”) ali veselje, da nekaj zamudimo, izhaja iz zavedanja, da lahko z opuščanjem nepotrebnega pravzaprav največ pridobimo. Ta premik v razmišljanju ni zanemarljiv. Z njim preusmerimo svojo energijo od zunanjih pričakovanj k notranjim potrebam. Nenadoma si dovolimo ostati doma, zavrniti povabilo brez občutka krivde, izbrati mirno popoldne v naravi namesto družbeno pričakovane udeležbe na dogodku.

Ta svoboda izbire, ki temelji na osebnih vrednotah in trenutnem počutju, omogoča globlje razumevanje samega sebe. Namesto da bi stalno preverjali, kaj počnejo drugi, se lahko vprašamo: kaj jaz v tem trenutku potrebujem?

Psihološki vidik zavestnega umika

Z vidika psihologije JOMO pomeni krepitev notranjega nadzora – sposobnosti, da odločanje o življenju ne prepuščamo zunanjim vplivom, temveč ga usmerjamo sami. Ljudje, ki prakticirajo JOMO, pogosto poročajo o zmanjšani anksioznosti, boljši osredotočenosti in večji občutljivosti do lastnih meja. Odmiki, četudi kratkotrajni, so nujni za obnovo kognitivnih in čustvenih virov, ki jih vsakodnevno trošimo.

V času, ko nas aplikacije neprestano vabijo, da se vsakih nekaj minut znova priključimo, ko postane vikend, preživet brez razmišljanja o službi, skoraj izjema, zavestna odločitev, da nekaj izpustimo, deluje skoraj radikalno. A prav v tej odločitvi se skriva ključ do večjega notranjega miru in življenjskega ravnovesja.

Družbena pričakovanja in potreba po umiku

Ni presenetljivo, da je JOMO povezan tudi s potrebo po postavljanju mej. V naši kulturi je pogosto prisotno pričakovanje, da bomo nenehno dostopni, odzivni in v koraku z vsem dogajanjem. Reči “ne” tako postane ne samo dejanje samozaščite, temveč tudi oblika tihega upora proti nerealnim standardom dosegljivosti in angažiranosti.

Pomembno je poudariti, da JOMO ne pomeni umika iz življenja. Ne gre za socialno izolacijo ali apatijo, temveč za zavestno izbiranje tistega, kar nas zares bogati. To pomeni, da lahko še vedno uživamo v druženju, se veselimo dogodkov in sodelujemo v projektih – a zgolj takrat, ko to resnično želimo, ne pa zato, ker bi se bali, da bomo nekaj zamudili.

Umetnost zavestne prisotnosti

Eden izmed ključnih poudarkov JOMO pristopa je živeti v sedanjosti. Ko si dovolimo izpustiti nepotrebno, se sprosti prostor za tisto, kar je zares pomembno. Pogovor ob kavi, dolga hoja brez cilja, ustvarjanje brez pritiska popolnosti – vse to postane dragoceno, ker ni moteno z mislimi, kaj bi še “morali” početi.

Tako se postopoma vračamo k naravnemu ritmu življenja, ki ne temelji na stalnem primerjanju, temveč na lastnem občutku zadostnosti. V tem smislu je JOMO tudi oblika samoopredelitve – odločitev, da naše življenje ne bo odsev zunanjih trendov, temveč notranjih potreb.