Konflikt je neizogiben del vsakega partnerstva.
Dva človeka z različnimi izkušnjami, prepričanji in čustvenimi vzorci se srečata v skupnem prostoru, kjer ni mogoče, da bi bilo vedno vse usklajeno.
Toda način, kako se prepiramo, pove veliko o tem, kako varno se počutimo v odnosu. Ko se v prepiru ne borimo več za prevlado, ampak za razumevanje, odnos postane prostor rasti – ne bojno polje.

Ko čustva prevzamejo vajeti
Ob prepiru pogosto govorijo naše telesne reakcije, ne razum. Ko zaznamo ogroženost, telo sproži stresni odziv – aktivira se simpatični živčni sistem. Srčni utrip se pospeši, dihanje postane plitvo, zmožnost poslušanja pa se zmanjša.
To je trenutek, ko ne slišimo več partnerja, ampak lastno potrebo po varnosti.
V psihologiji odnosov govorimo o reaktivni komunikaciji, kjer nas vodi obramba: boj, beg ali umik. Namesto da bi s partnerjem gradila most, se zapreva vsak v svoj notranji svet.
Za tem se pogosto skrivajo stari čustveni zapisi – trenutki iz otroštva, ko nismo bili slišani, razumljeni ali potrjeni. Prepir jih nehote prebudi.
Od odziva k regulaciji
Prehod iz konflikta v pogovor se zgodi, ko zmoremo regulirati svoj živčni sistem, preden poskušamo reševati vsebino prepira. To pomeni, da prepoznamo telesne signale – napetost, vročino, pospešen utrip – in si vzamemo trenutek za umiritev.
Šele ko je telo pomirjeno, se lahko vključi tisti del možganov, ki omogoča empatijo, zavedanje in sodelovanje (prefrontalna skorja). To ni umik, temveč dejanje čustvene odgovornosti. Z njim partnerju sporočimo: “Želim te slišati, a potrebujem trenutek, da te lahko res poslušam.”

Jezik, ki gradi mostove
Z vidika komunikacijske psihologije je ključno, iz katerega dela sebe govorimo.
Ko govorimo iz obrambe, uporabljamo jezik “ti”: “Ti vedno… Ti nikoli…” – in partnerjev živčni sistem se odzove z isto napetostjo. Ko pa se premaknemo v t. i. “jaz-izjave”, vzamemo odgovornost za svoje doživljanje: “Počutim se prizadeto, ko se umakneš.”
Tak jezik ne obtožuje, ampak razkriva notranjo resničnost, ki kliče po razumevanju, ne po krivdi.
Sočutna prisotnost kot cilj
Ko se partnerja naučita prepoznati, kaj se skriva pod jezo – strah, žalost, potreba po bližini – prepir izgubi moč.
Zmožnost ostati ob drugem tudi takrat, ko je napeto, krepi varno navezanost, ki je temelj trajnega odnosa. Sočutna prisotnost ne pomeni, da se vedno strinjava, ampak da ostaneva povezana tudi v nesoglasju.

Pogovor kot praksa zrelosti
Vsak prepir skriva seme razumevanja, če ga znamo prepoznati.
Ko se naučimo regulirati svoje telo, slišati svojo čustveno zgodbo in govoriti iz sebe, se prepir spremeni v pogovor – v prostor, kjer rasteta oba.
Zrelo partnerstvo ne išče popolne harmonije, temveč kapaciteto za stik tudi v razliki. In prav v tem se ljubezen poglobi – ne ko je tišina, ampak ko se znamo slišati tudi v hrupu.





