Samota pogosto nosi napačen prizvok – kot nekaj, čemur se moramo izogniti.
Strah pred samoto pogosto izvira iz tišine, ki razkrije vse, kar smo potisnili v ozadje.
Ko se vse umiri, se namreč pokaže to, kar običajno prekrivamo z delom, pogovori, opravki in družabnim hrupom. Samota ni odsotnost ljudi, ampak prisotnost sebe – in prav ta bližina je včasih najtežja.

Zakaj se samote bojimo
Strah pred samoto je pogosto povezan z našimi zgodnjimi izkušnjami varnosti. Če smo se kot otroci počutili zapuščene, prazne ali prezrte, se ti občutki kasneje znova prebudijo, ko smo sami.
Nevroznanost razlaga, da človeški možgani samoto doživljajo podobno kot fizično bolečino – ker smo bitja povezanosti. Zato nas samota na površju straši, a v resnici nas le vabi, da se srečamo z nečim, kar potrebuje nežno pozornost.
Velikokrat gre za odpor do tišine, v kateri ni več zunanjih opor. Takrat ne moremo bežati pred sabo – ostane le resnica, ki čaka, da jo raziščemo.
Kaj se razkrije, ko si dovolimo biti sami
Ko se sprostimo v samoti, se začne marsikaj iz naše notranjosti mehko razkrivati.
Najprej pride nemir – kot val, ki se upira spremembi ritma. Potem se počasi pojavi mir, jasnost, celo občutek, da nismo sami, ampak del širše tišine. V tem prostoru se začne obnova. Čustva, ki so bila potisnjena, pridejo na površje. Telo se uravna, dih se poglobi.
Takrat se lahko aktivira notranji opazovalec – del nas, ki lahko vidi brez sodbe. To je stik z dušo, tihi pogovor, ki se zgodi, ko hrup sveta utihne.

Samota kot zdravilo
Ko samoto prenehamo doživljati kot kazen, postane prostor zdravljenja. V njej se obnavlja ustvarjalnost, poveča se občutek samostojnosti, jasneje slišimo svoje meje in želje.
Tudi odnosi postanejo bolj pristni, ko se znamo vračati k sebi – ker takrat ne iščemo več drugega iz potrebe, temveč iz izbire. Samota nas torej ne oddalji od ljudi, temveč nas nauči, kako biti v stiku z drugimi, ne da bi pri tem izgubili sebe.
Kako se z njo zbližati
Ne gre za to, da bi morali preživljati dolge dneve v samoti, temveč da se naučimo ustvarjati drobne trenutke tišine sredi vsakdana. Lahko je nekaj minut brez telefona, brez glasbe, brez pogovora – trenutek, ko se preprosto usedemo, zadihamo in dovolimo, da svet okoli nas utihne.
Ko pogled skozi okno ni več beg, ampak stik, se začne razkrivati prostor znotraj nas. Tam se občutki pokažejo takšni, kot so – brez potrebe po razlagi ali popravljanju.





